Zgoščenka

Zgoščenka je ime za CD ploščo in DVD ploščo, ki sta zunanja pomnilnika za shranjevanje podatkov.

CD plošča

CD plošča (ang. Compact Disc, kompaktni disk) je optični medij, ki ga uporabljamo za zapisovanje digitalnih podatkov. V osnovi je bil razvit za shranjevanje digitalnega zvočnega zapisa.

Zgoščenke imajo navadno premer 120 mm, vendar obstajajo tudi 80-milimetrske različice, ki jih je moč kupiti celo v obliki vizitke s posnetimi robovi. Običajna zgoščenka sprejme 74 minut zvoka, sčasoma so se razvile tudi združljive oblike za 80 ali celo 90 minut. Na CD zgoščenko je možno shraniti okoli 650 MB podatkov.

Zgradba CD plošče:

  • polikarbonat – osnova zgoščenke, ki daje oporo in nosilnost zgoščenki,
  • aluminij, ki služi za zapisovanje podatkov,
  • akrilni lak, ki služi za zaščito,
  • nalepka, ki dodatno zavaruje zgoščenko in služi za označevanje vsebine zgoščenke.


Delovanje
Plast za zapis podatkov je polna izboklinic. Med branjem se plošča vrti, računalnik pa tipa po njeni površini z ozkim laserskim žarkom. Na ravnem delu prodre žarek do odbojne plasti, od koder se odbije v prejemnik. Tako je zapisana enica. Če je na plasti izboklina, se žarek razprši, odboja ni in v zapisu podatkov je to ničla. Izbokline na zgoščenki so razvrščene v obliki spirale, ki se odvija od notranjega do zunanjega roba. Podatki so na vsej sledi zapisani z enako gostoto. Zato se zgoščenka vrti hitreje, ko računalnik bere podatke na notranjem robu, kot takrat, ko bere podatke na zunanjem robu.

DVD plošča

DVD plošča (angl. Digital Video Disc, Digital Versatille Disc (digitalni večnamenski disk)) je digitalna videoplošča, ki je podobna ploščam CD, le da shrani 4,7 GB podatkov. Način zapisovanja podatkov na DVD ploščo je zelo podoben zgoščenki CD, le spirala je bolj tesno navita. Premer izboklin je manjši, zato lahko na njej shranimo večjo količino podatkov.

Zgodovina
V zgodnjih devetdesetih je bil CD star komaj deset let, vendar so velikani industrije že pričeli razmišljati o prihodnjem nosilcu. Philips, "izumitelj" zgoščenke, je videl prihodnost v MMCDju (MultiMedia Compact Disc), ki ga je podprl tudi Sony. Na drugem bregu je bil Matshushita s SD-Cdjem (Super Density), ki je na svojo stran pridobil Toshibo in Time Warnerja. Vmes je stopil IBM, ki je imel za seboj vso računalniško panogo in zahteval enoten medij, ki bo ustrezal vsem trem vejam digitalnega založništva: filmski, glasbeni in računalniški. Beseda IBM-a je zalegla in deset gigantov je ustanovilo DVD Consortium (Sony, Philips, Pioneer, Matsushita, JVC, Hitachi, Time Warner, Toshiba, Mitsubishi in Thomson) ter začrtalo standarde. Vsi so bili enotni, da mora medij biti združljiv s CD-jem, največ besede pri kapaciteti pa je imel Hollywood. Septembra 1995 so oznanili DVD, vendar je trajalo dobro leto, preden se je trg zganil. Prvi studio je bil seveda Warner Bros, del Time Warnerja, ki je 20. decembra 1996 na Japonskem izdal štiri filme. V ZDA se je prvi DVD pojavil šele 19. marca 1997, in sicer je šlo za štiri dokumentarce. Računalniški pogoni so prišli poleti istega leta.

Problem pa se je pojavil pri računalniškem pisanju DVD-jev, kjer sta se zopet oblikovala dva tabora. Poleg DVD Foruma (preimenovani Consortium) in zapisa -R, je nastala še DVD +RW Alliance (pobudnika Philips in Sony) z zapisom +R. Zapisa sta nezdružljiva, kar nam povzroča nemalo težav.
Pogoni CD-ROM in DVD-ROM ne berejo po vsej plošči enako hitro, temveč na notranjem robu počasneje, največjo hitrost pa dosežejo šele na skrajnem zunanjem robu, ki navadno sploh ni popisan.

Hitrost prenosa podatkov, v katerih računalnik bere podatke z zgoščenke ali jih nanjo zapisuje, je kB na sekundo. Pri CD zgočenki je osnovna hitrost 150 kB/s, pri DVD zgoščenki 1350 kB/s, pri Blu Ray pa 4,5 MB/s. Enota, ki bere podatke z osnovno hitrostjo, ima enojno hitrost. Obstajajo enote, ki imajo 4-, 8-, 20-kratne hitrosti.

Kombinirane enote so optične enote, ki združujejo tako zapisovalnike z nosilce CD-R in CD-RW ter bralnik CD-ROM kot tudi bralnik za DVD-ROM.

To so:

  • DVD+R/RW:
    • Recordable once (zapisljivi enkrat),
    • ReWritable (zapisljivi večkrat),
    • zapis, ki ga podpira DVD+RW Alliance,
    • standard omogoča prepisovanje vsakega posameznega sektorja na plošči, ne da bi morali za to znova zapisati celotno ploščo. Če pri videoposnetku, ki ga imamo zapisanega na plošči DVD+RW spremenimo en del, moramo na ploščo spet zapisati le dele posnetka, ki so spremenjeni, pri DVD-RW pa je treba na novo zapisati cel DVD.
  • DVD-R/RW:
    • zapis, ki ga podpira DVD Forum,
    • pred zapisovanjem na DVD-R lahko preizkusimo ali bo zapisovanje uspešno, medtem ko pri nosilcih DVD+R to ni možno.
  • DVD-RAM:
    • to je Panasonicov format zapisovanja na nosilce DVD, ki je bil naprodaj že pred DVD-RW. Plošča se obnaša kot navadna disketa, saj je paketni način zapisovanja, brez zaključevanja posameznih sej, že sestavni del formata.
    • 3x, 5x hitrost zapisovanja.
    • Slabost formata je nerazširjenost, saj so zapisovalniki, ki bi ga podpirali, redki, poleg tega plošče DVD-RAM zaradi svojega specifičnega načina zapisovanja podatkov niso združljive z običajnimi pogoni in predvajalniki DVD-ROM.
    • Omejitev je tudi hitrost branja, ki je enaka največji hitrosti pisanja na plošče, torej 3x.
    • Podpira ga DVD Forum. Podoben je disku, ker nima ene dolge spirale, ampak ima sektorje. Omogoča veliko večje število prepisovanj kot RW.

Na tržišču se pojavljajo še naslednje zgoščenke:

  • Blu-RAY
    • 12 cm nosilec, hrani 27 GB podatkov,
    • svetloba laserja je modre barve in ima valovno dolžino 405 nm,
    • na voljo bodo tudi dvoplastni nosilci, 54 GB.
  • HD-DVD
    • High Definition,
    • 50 GB.
  • DVD-R9 = DVD-R DL in DVD+R9 = DVD+R DL
    • DL = Double Layer,
    • enostran 4,7 GB,
    • dvostran 8,55 GB.


Blu-ray zgoščenka Hd-DVD zgoščenka
Ikona vprašanja poučevalne enote Izbirne naloge
Koliko podatkov lahko shranimo na eno CD zgoščenko?
  
100 GB
150 MB
700 MB

DVD enota ima 4-kratno osnovno hitrost. Kakšna je hitrost prenosa podatkov?
  
1350 kB/s
4,5 MB/s
5,54 MB/s