Optični bralnik
Optični bralnik je namenjen zajemanju fotografij in besedil, ki ga s pomočjo programa za optično prepoznavanje znakov prenese v ustrezen uporabniški program.
Tehnične značilnosti optičnega bralnika:
- Ločljivost branja pomeni velikost zajemanja slike. Podana je v pikah na palec (dpi - dots per inch; 1 inch je 2,54 cm). Od ločljivosti je odvisna velikost rezultata, ki ga dobimo, in količina pomnilniškega prostora, ki ga potrebujemo, da sliko shranimo.
Večje ločljivosti uporabljamo takrat, kadar želimo prebrati le manjši del slike oziroma majhno predlogo.
Ločljivost je navadno podana z dvema vrednostima (na primer 600 × 1200 pik na palec). Prva pove, kolikšna je gostota optičnih tipal, kar imenujemo tudi optična ločljivost, druga pa poda natančnost koračnega motorja, ki skrbi za premikanje glave s tipali.
Obstajajo bralniki z optično ločljivostjo 4800 pik na palec; tega uporabljamo za dokumente velikosti A4, ker bi bile zasedle preveč prostora.
- Barvna globina opisuje maksimalno število barv, ki jih lahko neka slika vsebuje. Višja kot je barvna globina, več barv bo slika vsebovala. Barvna globina zajema slike od 24-bitov (16.777.216 barv) naprej. Prednost večje barvne globine je predvsem v pravilneje zajetih barvah, saj se med prenosom od predloge do programa za urejanje bitnih slik del podatkov o predlogi vedno izgubi. Z večjo barvno globino tako nadomestimo manjkajoči del podatkov in dosežemo boljše rezultate.
- Hitrost branja: nekaj sekund za barvno sliko velikosti A4.
- Velikost optičnih bralnikov (A4, A3 …).
Vrste optičnih bralnikov:
- ploski optični bralnik: za dokumente,
- namenski bralnik za prebiranje diapozitivov in negativov.
Delovanje bralnika
Elementi:
- Steklena površina je namenjena prebiranju predlog in je večinoma prazna.
- Elektronika, ki skrbi za povezavo z računalnikom in napajanje.
- Bralna glava, ki je najpomembnejši in tudi najbolj zapleten sestavni del. Postopek prebiranja se začne, ko papir (ali drugo predlogo) položimo na stekleno površino in zapremo pokrov bralnika.
- Pokrov ima na spodnji strani enakomerno obarvano (belo ali črno) površino, pod njo pa je penasta guma, da se pokrov povsem prilagodi predlogi. Tako med prebiranjem predloge ne osvetljujejo zunanjega vira svetlobe, ki bi poslabšal končni rezultat, saj je prav enakomerna osvetljenost eden izmed poglavitnih pogojev za dobro prebrano predlogo.
Bralnik ogreje luč, da je predloga med prebiranjem enakomerno osvetljena. Glava nato potuje od zgornjega do spodnjega roba območja, ki smo ga označili za prebiranje. Prebiranje poteka tako, da z virom svetlobe, ki je sestavni del bralne glave, predlogo osvetlimo, svetloba se odbije od predloge in tipala zaznajo raven odbite svetlobe in s tem svetlost pike na posameznem mestu. Ko predlogo bralnik prebere do konca, programska oprema navadno potrebuje še nekaj sekund, da zajeto sliko prenese v program, v katerem smo sprožili branje.
Tipala, ki se uporabljajo za zajem slike:
- tipala CCD: potreben je vir svetlobe za prebiranje, ki ga dosežejo z uporabo fluorescentnih žarnic, žarnic s hladno katodo in ksenonskih žarnic;
- tipala CIS: za vir svetlobe uporabljajo tri vzporedne vrste svetleče diode, vsaka vrsta pa oddaja svetlobo ene izmed treh osnovnih barv.
Besedilo kot slika
Težava pri prebiranju besedila z bralnikom je le v tem, da je dobljeni rezultat na računalniškem zaslonu slika besedila in ne dejansko besedilo.
OCR – Optical Character Recognition je namenski program za optično prepoznavanje znakov.

Besedilo pretipkamo s pomočjo pisarniškega programa.
| |
Uporabimo optični bralnik, s katerim optično preberemo besedilo v računalnik.
| |
Ne moremo uporabiti zgornjih dveh načinov.
|